Ljubečna je znana po nahajališčih kvalitetne gline. Zato ne preseneča, da so se na tem mestu razvile poljske opekarne ali cigonce, kot jih imenujejo domačini. Ime poljske opekarne so dobile zaradi tega, ker so bile postavljene v sklopu kmetije. Opekarstvo je bila kmetova dopolnilna dejavnost in mu je nudila dodaten vir zaslužka. Delo je bilo sezonsko in so ga opravljali vsi domači, tudi otroci.

Prve navedbe o poljskih opekarnah na Ljubečni so iz leta 1820. Močno so vplivale na življenje vaščanov. Prvotna redka kmečka naselja so se zgostila, ker je delo na opekarnah omogočilo večji zaslužek najrevnejšim vaškim prebivalcem. Tako bi naj bilo že v prvi polovici 19. stoletja na Ljubečni enajst poljskih opekarn: Vovkova, Zg. Rezarjeva, Trobiževa, Svetčeva, Šumarjeva, Juteršnikova, Mirnik-Jurčakova, Kegeljčeva, Tinova in Koželjeva, po ena pa v Začretu in Lipovcu.

V drugi polovici 19. Stoletja naj bi število poljskih opekarn zraslo že na šestnajst opekarn. Poleg teh pa je na Ljubečni že okoli leta 1890 napredni in podjetni mož, posestnik Štefan Koželj postavil tovarno za izdelovanje opeke z imenom Ringofen, kjer so na leto izdelali tri do štiri milijone opek. Do večje povečave tovarne je prišlo leta 1901. Takrat je tovarna imela okrog 50 delavcev. Po smrti Štefana Koželja se je Franc Sodin poročil z njegovo ženo in prevzel opekarno. Leta 1935 je opekarno prevzel Stanko Sodin. Ta je ponovno moderniziral opekarno.

V začetku 20. stoletja je bilo na Ljubečni 50 opekarn, bo začetku 2. svetovne vojne pa le še 32. Po letu 1945 so ročno izdelavo opeke začeli opuščati. Danes opeko ročno izdelujemo le še v opekarni, cigonce Mehulj.

Povzeto po raziskovalni nalogi Speča kraljica se prebuja. Avtorji: Katja Gorenšek, Vid Hojnik Pešec in Maja Jakob